Na mezoterapijo nisem naletel zaradi reklam ali trendov, ampak povsem nenadoma po pogovoru z znanko, ki je začela videti veliko bolj spočito in na nek način sveže. To me je resnično presenetilo, ko sem se po dolgem času dobil z njo na kavi. Na njej ni bilo videti nič dramatičnega, a nekaj na njenem obrazu je delovalo drugače. Ko mi je povedala, da je bila to mezoterapija, sem postal še bolj radoveden, predvsem zato, ker se mi sploh ni sanjalo, kaj to pomeni. Besedo sem slišal prvič, zato me je to samodejno precej zanimalo. Opisala jo je kot postopen proces, pri katerem se koži dovaja potrebna hranila, in ne kot hitro estetsko rešitev. Ker sem tudi sam opazil, da je moja koža utrujena in brez sijaja, sem se odločil, da to poskusim, predvsem iz radovednosti.
Odločitev pri meni ni bila tako spontana, kot se morda zdi. Prijateljičine besede so mi dale precej misliti; tudi sam sem se že dolgo spopadal z utrujenim videzom kože, zato sem menil, da bi mi lahko mezoterapija pomagala. Ko sem zbral dovolj poguma, sem se končno odpravil na poseg. Na prvem tretmaju me je presenetila umirjenost postopka. Ni bil boleč, bolj rahlo neprijeten, a povsem znosen. Terapevtka mi je sproti razlagala, kaj se dogaja in kaj lahko pričakujem.
Po prvem obisku sicer nisem opazil veliko sprememb, a po nekaj tretmajih me je mezoterapija resnično presenetila. Spremembe niso bile tako izrazite, da bi kdo pomislil na kakršenkoli kirurški poseg, a vseeno dovolj očitne, da so me spraševali, kaj sem spremenil. Tudi sam sem bil zelo zadovoljen s tem, kako je moja koža videti, zato svoje odločitve prav nič ne obžalujem.