Po drugem porodu sem si dala cilj: čim prej nazaj v formo. Saj veste, malo zaradi sebe, malo zaradi občutka, da spet kontroliram stvari. Kupila sem si online program za vadbo in začela. Po enem tednu sem čutila čuden pritisk v trebuhu, ampak sem si mislila, da je to pač normalen občutek po porodu. Napaka.
Po enem mesecu mi je bilo jasno, da nekaj ni v redu. Moj trebuh je bil napihnjen, čutila sem nenavaden razmik na sredini in nekako nisem imela stabilnosti pri vajah. Ko sem zadevo omenila znanki, mi je skoraj padla čeljust, ko je vprašala: Si preverila, če gre za diastaza?
Priznam, nisem vedela točno, kaj to pomeni. Ampak tisti večer sem prebrskala polovico spleta. Ugotovila sem, da gre za razmik trebušnih mišic, ki je po porodu povsem pogost, ampak večina žensk zanj sploh ne ve. In še huje, lahko ga nehote poslabšaš z napačnimi vajami. Kar sem očitno počela.
Naslednji dan sem poklicala fizioterapevtko, specializirano za poporodno rehabilitacijo. Že po prvem pregledu mi je potrdila stanje – diastaza – in mi razložila, zakaj klasične vaje zame trenutno niso primerne. Dala mi je čisto drug načrt vadbe, bolj preprost, umirjen, z veliko poudarka na dihanju in aktivaciji globokih trebušnih mišic.
Sprva sem bila frustrirana, res sem si želela ‘akcije’ in hitro doseženih rezultatov. Ampak čez nekaj tednov sem opazila razliko: trebuh ni bil več izbočen, počutila sem se močnejšo in celo moja drža je bila boljša.
Danes sem ne samo fizično močnejša, ampak tudi bolj povezana s svojim telesom. In vem, da ni nič narobe, če rabiš počasnejši pristop. Diastaza ni konec sveta, je pa pomembno, da jo prepoznaš in se ji posvetiš na pravi način.
Zdaj vem, da ni šlo za lenobo ali pomanjkanje motivacije, ampak za potrebo po pravilni podpori. Diastaza me je naučila potrpežljivosti in spoštovanja do telesa, ki je ustvarilo življenje. In to je vredno več kot fit postava.